ŠAH 1

Kaj je šah?

Igra, ki se je v 6. stoletju dokončno izoblikovala v Indiji (Needham 1962, Bidev 1972) in prek Perzije ter arabskega sveta osvojila Evropo. V njej je šah že tisoč let prevladujoč predstavnik strateških miselnih iger, posebno področje kulture (Finkenzeller 1989) in – v svoji tekmovalni razsežnosti tudi posebno področje športa[1].

Za šah sta značilni enotnost in harmonija med športno-tekmovalnimi in spoznavno-ustvarjalnimi cilji – iskanjem šahovske resnice in lepote. Ob spoštovanju te osnovne vrednote klasične šahovske kulture je šah kraljevska igra in vzgojno-oblikovalno sredstvo par excellence. Ali, če parafraziramo našega velikega šahista Milana Vidmarja (1946): »Šah imenujemo kraljevska igra, ne zato ker v njej nastopa kralj in ne zato ker so jo igrali kralji, temveč zato ker je s svojo poštenostjo, neizčrpno vsebino in lepoto stvaritev igra nad igrami, v vzgojnem in kulturnem pomenu.«

Edinstven preplet strateško-problemske in estetsko-umetnostne vsebine ter športno-tekmovalne oblike uvršča šahovsko igro med najbolj učinkovita vzgojno-oblikovalna sredstva zelo pomembnih sestavin intelektualnega in osebnostnega razvoja.[2]

 Kakšno je šahovsko spopolnjevanje? Povezanost z ustvarjanjem

Posebna privlačnost šahovskega spopolnjevanja je v tem, da sproti povezuje teorijo s prakso, učenje in spoznavanje z igro in ustvarjanjem. Šahovsko spopolnjevanje je:

  • Študij teorije in najboljše prakse, povezan s kritičnim analiziranjem šahovskih potez in teoretskim osmišljanjem preučevanega ter odigranega;
  • načrtno in premišljeno igranje, ki je hkrati treniranje, tekmovanje in ustvarjanje, vpeto v širši okvir krožnega izkustvenega učenja.[3]

Šahistu so njegove stvaritve –  partije in analize, vir za spoznavanje in odpravljanje lastnih šahovskih in osebnostnih pomanjkljivosti, ki se zrcalijo v njih. Na višji ravni so partije lahko prave umetnine, šahovske lepotice s trajno vrednostjo[4]. Ohranijo se s šahovskim zapisom.

 Šah v šoli 

Igra na šahovnici je imela pomembno vlogo že v srednjeveškem sistemu vzgoje posvetnih fevdalcev, v katerem je kot ena izmed sedmih viteških veščin prevzela tehten delež njihove intelektualne vzgoje (Zaninović 1988: 54-55).

Danes je v svetu, zlasti v evropskih in ameriških državah, v osnovni in srednji šoli, šah uveljavljen predvsem kot interesna dejavnost, marsikje tudi kot izbirni predmet ali vsebina, ponekod celo kot obvezni redni šolski predmet za vse učence (Marjoram 1989).

V slovenski osnovni šoli ima šah bogato tradicijo kot interesna dejavnost – šahovski krožek (Lešnik 1979). Še pred dvema desetletjema je imela krožek velika večina šol (Tancer 1986b), zdaj jih deluje na njih približno 200.

Učni načrt

  • Cilji učnega načrta so naravnani na pridobivanje procesnih znanj za šahovsko spopolnjevanje, prek katerih bodo učenci usvajali vsebinska znanja in si razvijali razmišljajoči spoznavni slog, samostojnost in kritičnost mišljenja, sposobnosti analize in sinteze, vrednotenja in predvidevanja, načrtovanja in odločanja, ustvarjalnost, intelektualno zbranost ter druge odlike mišljenja in osebnosti, ki jih spodbuja šahovsko spopolnjevanje. [5]
  • Predlagane vsebine za uresničevanje ciljev učnega načrta so zasnovane na klasičnih šahovskih učbenikih in se naslanjajo na koncept splošne šahovske teorije ter klasične šahovske kulture.
  • Dokončani trije enoletni programi, v povezavi s praktičnimi tekmovalnimi izkušnjami iz šahovskega krožka ali izven njega, dajejo osnovno šahovsko izobrazbo.
  • ŠAH-1 lahko izberejo popolni začetniki (od 7. – 9. razreda), vendar bo pri njem poskrbljeno tudi za dobre šahiste saj učni načrt predvideva, računalniški programi pa omogočajo, da bo učitelj zahtevnost učnih zgledov, nalog in vaj lahko izbiral in individualno prilagajal glede na učenčevo znanje oziroma šahovsko moč. Pri vajah se bodo med seboj merile enakovredne dvojice, tako da bodo imeli možnost doživljanja uspeha vsi, ki se bodo dovolj potrudili. Predmet je zato enako primeren za manj nadarjene in za najbolj nadarjene učence  ter pri vajah ne ločuje fantov od deklet (Marjoram 1989, Tancer 1991).

Pouk in vaje

  • Pouk bo potekal pretežno prek računalnikov, s pomočjo multimedijskih šahovskih programov v šolski računalniški mreži. Gre za zelo zanimiv in privlačen način poučevanja ter učenja. Programi samodejno vodijo in usmerjajo učenca k pravilnim rešitvam učnih zgledov in vaj.
  • Približno četrtino razpoložljivih ur je namenjenih praktičnim nastopom za realno šahovnico in klasično šahovsko uro.
  • Pri pouku in vajah bodo učenci in učitelji pravilnost svojih zamisli preverjali z računalniškim šahovskim analizatorjem mojstrske moči. S tem bodo obojim zagotovljena pravilna sprotna vrnitvena sporočila (povratne informacije).

VIRI IN LITERATURA

Povzeto po članku o izbirnem predmetu in izobraževanju učiteljev za revijo DIDAKTA.

Predstavitev delno povzema  sprejeti učni načrt za izbirni predmet ŠAH (Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, julij 2002), priloge in uvodne utemeljitve k predlogu načrta (ŠZS, maj 2002) ter prijavi na razpis MŠZŠ za izvajanje naročenih in ponujenih programov stalnega strokovnega spopolnjevanja strokovnih delavcev: programa za izbirni predmet ŠAH (ZRSŠ v sodelovanju s ŠZS, april 2003). Ta gradiva so dostopna na že zapisanem spletnem naslovu. Poleg virov navedenih v opombah se članek sklicuje še na:

BIDEV, Pavle (1972): Šah simbol kozmosa (Geneza šahovske igre od kineske astrologije do indijske mistike). Organizacioni odbor šahovske olimpijade. Skopje.

BINET, Alfred (1894): Psychologie des grands calculateurs et jouers des échecs. Hachette. Paris.

BOTVINIK, M.M. (1978): Iskustvo li šahmaty? V: Polveka v šahmatah. Str. 258-266. Fizkultura i sport. Moskva.

BOTVINIK, M.M. (1984): Metody podgotovki šahmatista. V: Estrin Ja.B. (ur.), Teorija i praktika šahmatnoj igry. Vysšaja škola, Moskva.

ELYOT, Sir Thomas (1551): Book of the Governor.

FINKENZELLER R., ZIEHR W., BUHRER E.M. (1989): Chess – a celebration of 2000 years. Key Porter Books. Toronto.

FRANKLIN, Benjamin (December 1786): Morals on Chess. Columbian Magazin.

GERŠUNSKIJ B., KROGIUS N. (1987): Gimnastika uma, sredstvo vospitanija. V: Sovetskaja pedagogika. Št 1. Moskva.

HOLDING, Dennis H. (1985): The psychology of chess skill. Lawrence Erlbaum Associates, Publishers. Hillsdale, New Jersey.

JELEN, Iztok (1991a): Metodika izpopolnjevanja, ki temelji na razvrstitvi šahovskih znanj in informacij. V: Šahovska misel. Št. 1-3.

JELEN, Iztok (1991b): Kako in zakaj vrednotimo svoje šahovske stvaritve. V: Šahovska misel. Št. 3/1991 in 1/1992.

KAUKE, M. (1988): The influence of playing chess on the formation of the intelellectual capability. V: Importance of chess to education, science and culture. Dresden University of Technology.

KOSTJUKOVA, T.JA. (1984): Vysše šahmatnoje obrazovanije. V: Teorija i praktika šahmatnoj igry. Str. 5-12. Vysšaja škola. Moskva.

KROGIUS, Nikolai (1986): Psychologie im Schach. Sportverlag Berlin.

KUNYCIN, G.I. (1981): Šahmaty – iskustvo! V: Šahmatnoje obozrenije. Št. 20.

LEŠNIK, Rudi (1979): Šahu več vzgojne skrbi. V: Telesna kultura. Št 3. Ljubljana.

MARJORAM, Tom (1988): Chess and able children. V: Teaching able children. Kogan Page books for teachers. London.

NACIONALNI PROGRAM ŠAHOVSKE KULTURE V REPUBLIKI SLOVENIJI (1991). Šahovska zveza Slovenije (nosilec projekta Iz. Jelen).

NEEDHAM, Joseph (1962): Thougts on the origins of chess (summarised from Science and Civilisation in China. Vol.IV, pt.1. Chapter: The Magnet, Divination and Chess. pp. 314-334). V: BIDEV 1972.

ŠAPIRO, Leonid  (2002): Student i šahmaty – ediny. V: »64 – Šahmatnoje obozrenije«. Št.10,  str. 36.

TANCER, Mladen (1986a): Decenija šahovskog obrazovanja na Pedagoškoj akademiji u Mariboru. V: Šahovski glasnik. Št 1. Zagreb.

TANCER, Mladen –  ur. (1986b): Šah v osnovni šoli. Gradivo za mentorje šahovskih krožkov. Univerza v Mariboru. Pedagoška fakulteta.

TANCER, Mladen (1991): Nadarjeni učenec v svetu šaha. V: Vzgoja in izobraževanje, letnik XXII. Št 3. Ljubljana.

ZANINOVIĆ, Mate (1988): Opća povijest pedagogije. Školska knjiga. Zagreb.



Opombe:

[1] Tekmovalni (turnirski)  šah je tako v Evropi kot v svetu dominanten predstavnik tako imenovanih miselnih športnih iger. Svetovna šahovska organizacija, Fide, ima včlanjenih 162 držav.

[2] To potrjujejo tudi opažanja in ugotovitve ter rezultati raziskav, ki so jih zapisali: Elyot (1551), Franklin (1786), Binet (1894),  A.A. Cleveland (1907), I.N. Djakow, N.V. Petrowski in P.A. Rudik (1927), A.P. Nečajev (1928), A.D. de Groot, (1946, 1965 in 1966), O.K. Tihomirov (1969), A. Newell & H.A. Simon (1963, 1965 in 1972), W.G. Chase & H.A. Simon (1973), V.A. Suhomlinski (1973), Holding (1985), Krogius (1986), Geršunski (1987), Kauke (1988), Marjoram (1989) in drugi (za avtorje pri katerih so navedene tudi inicialke imen so polna imena virov zapisana v knjigah Holdinga in Krogiusa).

[3] Gre za tako imenovani globinski ali celostni pristop do šahovskega spopolnjevanja, ki ga je utemeljil Botvinik (1984) in ga  nadaljujeta tudi zadnja svetovna prvaka Kasparov in Kramnik. Primerjaj tudi Jelen (1991a in b).

[4] Klasično šahovsko ustvarjanje je po mnenju Botvinika (1978: 258-266) umetniško konstruiranje logičnega prostranstva. Podobnega mnenja so ruski estetiki Kunycin (1981), Levin, Linder in drugi.

[5] Izidi raziskav psihologije mišljenja kažejo, da so ključne sestavine šahistovega mojstrstva (a) znanje, (b) sposobnost vrednotenja in (c) sposobnost predvidevanja, razmišljanja naprej v vsej svoji zapletenosti. Najbolj pomembne sestavine šahovskega mojstrstva po Binetu: »znanje, spomin in imaginacija« (1894) torej novejša spoznanja nadomeščajo s sestavinami »znanje, iskanje in ocenjevanje/vrednotenje« (Holding 1985).

Be the first to comment

Leave a Reply

Your email address will not be published.


*


This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.